Aija Sakova priporoča
Blue Hour

© Athena-Verlag, Oberhausen, 2020 Lirski jaz v pesniški zbirki Arna Kleinebeckelsa Blue hour je pogosto na poti, na poti v neznano. Vseeno pa se naokoli ne vozi brezciljno, zaradi vožnje in potovanja postane izjemno buden in dojemljiv za resničnost. Slednja se na teh vožnjah nenadoma zazdi tako prazna in nesmiselna, brez vsakršnega globine ali pomena. Zdi se, da je obstoj posameznika vnaprej določen in da ga obvladuje svetovni red potrošnje.

»Držim volan, nesmiseln krog,/ vetrobransko steklo pred mano, upognjen monitor.«

Posamezniku s Kleinbeckelsovega vidika ne ostane veliko prostora za gibanje in vpliv. Gleda skozi steklo in je gledalec tega, kar se odvija. Volan se zdi nesmiseln, ker takt bolj določa kaj drugega.

In vendar – čeprav je »malo upanja, da bi kdo prišel« – obstaja upanje na »razrez« časa, hrepenenje po ljubezni ter priznanju ga žene, da se vedno znova vozi in išče. Priznanje ženske, tujca na ulici ali soseda bi bilo znamenje upanja. Lirski jaz hrepeni po večnem, po brezčasnosti. Sinjina neba, ki je za vse nas enaka, nam daje vero, da mogoče vendarle ni vse samo minljivo in da je človek, ki samo troši, le prehoden pojav.

Kleinebecklova lirika je, kot je nakazano v knjigi, ukvarjanje z resničnostjo, ki jo je koloniziral pozni kapitalizem, in z »molohom ravnodušnosti«. Četudi je soteska, po kateri se vozi lirski jaz, »iz kamna in stekla«, obstaja upanje, da bo srečal prave, morda naravnejše ljudi. Ali pa celo pravega geparda.

Athena-Verlag