Raziskava spodbujanja branja
»Knjižnica mora postati domačno okolje«

Univerza za uporabne znanosti v Hamburgu je izvedla raziskavo o spodbujanju branja v knjižnicah. S profesorico Ute Krauß-Leichert smo se pogovarjali o motivaciji za branje in bralni pismenosti.

Gospa Krauß-Leichert, katere oblike spodbujanja branja so danes na voljo v knjižnicah?

Spodbujanje branja je že dolgo ena od najpomembnejših nalog javnih knjižnic, tema pa je močno v ospredju, že odkar se je Nemčija tako slabo odrezala pri raziskavi PISA (Program mednarodne primerjave dosežkov učencev) leta 2000, čemur je sledilo veliko razprav. Od takrat lahko knjižnice učinkoviteje pritegnejo javnost tako, da ponujajo dejavnosti za spodbujanje branja. Klasični načini so projiciranje slikanice na platno in obenem glasno branje, počitniški bralni krožki, bralna tekmovanja in nastopi avtorjev. Novejši pristop je na primer kamishibai, ki prihaja z Japonske in pomeni glasno branje, ki ga spremljajo slike. Iz kartona naredijo oder in vanj vstavljajo slike iz knjig, ki jih berejo – ta način je zelo prijazen prav do otrok priseljencev.

Kakšno vlogo imajo pri spodbujanju branja digitalne tehnologije?

Pristopi, ki jih ponuja digitalna tehnologija, so vse pomembnejši. Primer so hibridne slikanice, ki delujejo po načelu razširjene resničnosti. Otroci torej lahko s pomočjo brezplačne aplikacije še enkrat podoživijo klasične slikanice z besedilom, a na drugačen način. Če knjiga recimo govori o pticah, slišijo ob ilustracijah ustrezne ptičje glasove. Nasploh učitelji veliko uporabljajo aplikacije, tudi že v vrtcih in osnovnih šolah. Starejši otroci lahko s pomočjo aplikacij izdelajo svoje e-knjige ali pa sodelujejo pri družabnem branju (social reading), spletni izmenjavi mnenj o besedilih. Tudi take multimedijske oblike spodbujajo branje.

vsiljivci in knjižni molji

Na Univerzi za uporabne znanosti v Hamburgu ste izvedli edino dolgoročno raziskavo o spodbujanju branja, ki je zajela vso Nemčijo. Kje lahko vidimo, ali je spodbujanje branja uspešno?

Najprej smo morali določiti, kaj natanko naj bi bila bralna pismenost. Izbrali smo pristop, ki izvira iz teorije bralne socializacije in ki poleg bralne pismenosti raziskuje tudi bralne navade in motivacijo za branje. Nato smo za ovrednotenje izbrali učence drugih razredov osnovne šole z visoko stopnjo priseljenskih učencev v Brackwedeju, mestni četrti v Bielefeldu, in jih spremljali do četrtega razreda. Učenke in učenci so v krajevni knjižnici obiskovali prireditve za spodbujanje branja, najprej dvakrat mesečno in kasneje vsak drugi mesec. Ta čas so obenem v šoli redno reševali teste Poišči vsiljivca, pri katerih je treba v stavku najti besedo, ki vanj ne spada. Toda za nas odločilni kazalnik ni bila bralna pismenost, temveč motivacija za branje in bralne navade.

Kako lahko merimo motivacijo za branje in bralne navade?

Eden od možnih kazalnikov je na primer knjižnična izkaznica. Na začetku raziskave si je s svojo izkaznico knjige izposojalo 50 odstotkov učencev, na koncu 80 odstotkov. To govori tudi v prid povezovanju s knjižnico. V družinah, ki si to lahko privoščijo, je večina knjig kupljenih. Veliko revnejših družin – predvsem iz manj izobraženih okolij – pa je odvisnih od brezplačne izposoje. Še en zanimiv podatek: število otrok, ki so v naših vprašalnikih navedli, da radi berejo, se je od začetka povečalo s 14 odstotkov na 70.

otroke spodbujajmo, še preden shodijo

In to samo po zaslugi knjižnic, ki spodbujajo branje?

Ne. Ne bi bilo mogoče dokazati, da je rezultate povzročil le en dejavnik. Poleg tega so otroci danes izpostavljeni vplivom številnih medijev. Prav tako ne moremo enoznačno dokazati, katera oblika spodbujanja branja je najučinkovitejša. Toda knjižnice lahko otroke naučijo uporabljati knjige in medije, jih navdušiti zanje in jih podpirati pri tem, da branje zanje postane nekaj samoumevnega.

Katera spoznanja vaših raziskav so pomembna za javne knjižnice?

S spodbujanjem branja je treba začeti zgodaj! Torej ne šele v vrtcu, temveč že pri otrocih, ki še kobacajo. Tako imenovane osnovne sposobnosti so pomembna podlaga za usvojitev pisnega jezika. Te sposobnosti knjižnice lahko spodbujajo, na primer z organiziranjem dejavnosti za majhne otroke, kot so iskanje rim, petje, igre s prsti, gledanje slikanic in glasno branje. Veliko jih to že dela. Toda za to potrebujemo usposobljeno osebje. Pomembno je tudi, da prireditve za spodbujanje branja izvajajo redno, ne le enkrat v šolskem letu.

Za to seveda potrebujejo dovolj denarnih sredstev.

Predvsem je pomembno, da spodbujanje branja ni centralizirano. Marsikje imajo imenitne centralne knjižnice, ki so dobro opremljene. Toda v manjših lokalnih knjižnicah je situacija pogosto drugačna. Tam bi lahko dosegli otroke iz manj izobraženih okolij, vendar ponudba še vedno prevečkrat ni ustrezna. Knjižnica mora postati domačno okolje.