© S. Fischer, Frankfurt a.M., 2018
Filozof Martin Seel (roj. 1954) ni znan le zaradi svojega akademskega dela o estetiki in etiki, temveč tudi po svojem spretnem peresu in poljudnoznanstveni žilici. Nekaj let je pisal kolumno za tedenski časopis Die Zeit, ki mu je prinesla precej prepoznavnosti. Seel izpolnjuje vse pogoje, da bi postal eden vodilnih nemških esejistov: lasten slog, dar za opazovanje, distanca do sebe, izjemna izobrazba in nekakšna nagnjenost k nekonformizmu. Toda k mojstrom literarno-filozofske refleksije – Benjaminu, Adornu, Blochu – ga še ne moremo prištevati. Tega ne bo spremenila niti njegova najnovejša zbirka esejev Nichtrechthabenwollen, čeprav gre vsekakor za zelo posrečeno delo.
Znano je, da nas bo vsak filozof skušal na ta ali oni način prepričati v svoj prav. Toda Seel izjavi, da nikakor ne želi, da bi obveljala njegova resnica. Zato nam ponudi »odprt« razmislek, opirajoč se na njegovo »miselno igro«. Del te igre je tudi koncept, da ne vztrajamo pri nekem mnenju, temveč hkrati trdimo in zanikamo, kreativno skačemo od ene običajne in doživete resnice do druge.
Knjiga sestoji iz večinoma kratkih fragmentov, ki so včasih aforistični, spet drugič pripovedni. Miselne igre spominjajo na džezovsko improvizacijo, kar pa ni naključje, saj je Seel vendar navdušen ljubitelj ameriškega jazza. Namesto taktnice je na koncu domiselno »poslovilno predavanje«, pri katerem gre pravzaprav za Seelovo akademsko biografijo, samoironično pripoved o zmagah in porazih nekoga, ki si je izbral nehvaležno službo izobraženca in visokošolskega učitelja. Njegovo 160 strani dolgo knjižico sem prebral z velikim užitkom, vendar nisem našel spodbudnih misli, ki bi lahko zbudile navdušenje, nestrinjanje ali nemir. Seel tako v šoli filozofskega eseja ostaja nadarjen učenec, ki na temo za svojo mojstrovino še čaka.
S. Fischer Verlage