© Hanser Literaturverlage, Berlin, 2020
Pozno pozimi, tik pred nastopom pomladi leta 1911, se skladatelj in dirigent Gustav Mahler, eden največjih in najznamenitejših glasbenikov 20. stoletja, vkrca na parnik Amerika, ki ga iz New Yorka vodi domov v Evropo. Čuti in ve, da ima neozdravljivo bolezen – spominske slike, ki se mu prikazujejo, se mešajo z vročičnimi vizijami v sanjah. Znaten del potovanja preživi odet v volnene odeje v kotu krova, kjer je vsaj približno zaščiten pred vetrom. Edini, s katerim v sedanjosti izmenja nekaj besed, je mornarski vajenec, čigar glavna naloga je, da skrbi za Mahlerja. Mladenič, ki v knjigi ostane neimenovan, je zadolžen celo za prenos sporočil med zakoncema Almo in Gustavom.
Ocean je miren in skrivnosten. Z izjemo izmenjavanja dni in noči je občasen obisk velikega belega ptiča edini zunanji dogodek – čeprav ni vselej jasno, ali gre za živo bitje ali zgolj za vizijo. Vročični valovi pestijo oslabljenega Mahlerja, čuti, da se bliža njegov konec. Povsem naravno je, da se pred njegovimi očmi odvijajo scene iz njegovega filma življenja. Kot Tolstojev Ivan Iljič, ki ga je na smrtni postelji spremljal le služabnik, je tudi skladatelj sam s svojimi bolečinami, nemočjo, spomini in mornarjem, ki ga s svojo mirnostjo rahločutno in pozorno podpira.
Knjiga, ki močno spominja na komorno igro, je tudi zaradi neizumetničenega jezika zelo berljiva. Edino dogajanje, ki smo mu priča, so scene, ki jih skladatelj prikliče iz preteklosti. Dogodki in epizode iz njegovega življenja, ki si bolj ali manj kronološko sledijo, hkrati pa jih Mahler obuja v skladu z muhasto voljo svojega spomina (in deloma tudi delirija), se izmenjujejo z odlomki, ki so sicer prav tako pisani v tretji osebi ednine, v svojem bistvu in namembnosti pa jih lahko razumemo kot notranje monologe.
Gustava Mahlerja smo poznali kot enega izmed najslavnejših in najbolj priznanih glasbenikov svojega časa – bil je drobne postave, judovskega porekla, poročen z eno najbolj obleganih in najprikupnejših gospa takratne dunajske družbe (19 let mlajšo Almo), poleg tega pa je tako rekoč revolucionarno reformiral uprizoritvene konvencije glasbenega gledališča kar dveh svetovno znanih opernih hiš: dunajske Hofoper in newyorške Metropolitan Opera (seveda pa velja omeniti tudi obdobje med letoma 1888 in 1891, ko je bil Mahler operni direktor v Budimpešti). Po zaslugi Seethalerjevega romana imamo zdaj možno in prepričljivo različico tega, kako je vse skupaj doživljal – oziroma obujal – Mahler; kot moški, kot oče, kot glasbenik.
Hanser Literaturverlage