© Klett-Cotta Verlag
Doslej je bil predvsem Thomas Mann tisti, ki so nam ga predstavljali kot čarodeja. Spomnimo se velike biografije Petra de Mendelssohna. Zdaj pa se je Wolfram Eilenberger z ozirom na to metaforo lotil življenja in dela Martina Heideggerja, Ernsta Cassirerja, Ludwiga Wittgensteina in Walterja Benjamina. Vsi štirje že imajo poglobljene predstavitve, ki jih Eilenberger uporablja in citira.Zanimivo pri tej knjigi je, da je pogled usmerjen na to enkratno konstelacijo mlade nemške zgodovine filozofije. Dramaturški vrhunec je seveda spor med Cassirerjem in Heideggerjem v Davosu (1929). V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je vse vrtelo okoli pomembnih vprašanj o zatonu moderne, o duhu, ki izkrivlja vse, nas obdaja in katerega se moramo osvoboditi. Eilenbergerju uspe iz te debate izluščiti šepet in ga korak za korakom, v številnih kratkih, dobro berljivih poglavjih, razumljivo rekonstruirati. Ob natančnem branju pa ugotovimo še nekaj: Heideggerjeva zavzetost za nacionalsocializem ne izhaja nujno iz njegove filozofije dvajsetih let, temveč je povsem neprisiljena (W. Franzen).