© Carl-Hanser-Verlag
Lirik Max Czollek v debato o integraciji prinaša eno mlado in eno judovsko perspektivo. Njegova polemika opisuje »spominsko gledališče« v povojni Nemčiji, kjer naj bi Judje igrali predpisano spravljivo in potrjujočo vlogo. V obeh nemških družbah so s tem nacionalizem in rasizem samo izolirali in vlekli s seboj – zaznava, ki se je večina družbe brani, »ker ne more biti, kar ne sme biti«, ter se še naprej opira na izključujočo inscenacijo. To »integracijsko gledališče« je dandanes naletelo na vse bolj vidno sprejemanje identitetnih in ljudskih konceptov novih desničarjev. Le radikalni pluralizem pa lahko iz teh opažanj naredi utopijo: torej, poslušnost raznolikosti, namesto sprejemanja desnih diskurzov. K tej »deintegraciji« sodijo tudi vsa protislovja raznolikih perspektiv družbe. Tej je Max Czollek namenil manifest, ki v manjši meri predstavlja politično ali socialno analizo, temveč je sam po sebi inscenacija, umetniška intervencija – in se uvršča v tradicijo »Kanak Attack«, združenja umetnic in umetnikov z večinoma migracijskim poreklom iz leta 2000. Perspektiva manjšine je včasih boleča in je zato pomembna za večino, ki se je v »integracijskem gledališču« dodobra usidrala.