© Rowohlt
Redko katera knjiga v nemščini je tako prefinjena. Mojstrovina literarnega luženja. Napisana je v zračnih dialogih. Bere se gibko. Pogovori z bolnikom z rastočo demenco so prikaz razvoja bolezni. A brez melodrame.
Pozabljivi velikan je lahko tudi biblioterapevtsko čtivo. Tema je epidemična bolezen 21. stoletja. Je tudi izvrstna tragikomedija, na zunaj mehki svet lepot romantične pokrajine ob Renu – z gradovi, vilami in kopališči –, navznoter psihološke tančine, kulturna zgodovina, lifestyle in politični konteksti prebivalcev Bonna. Spomnimo se Böllove Ženske pred rečno pokrajino. Politični mrak še biva. Kiesinger visi na steni v hotelu. Dedki in babice nacisti.
In zakaj je ta kratki roman tako poseben? Prinaša sveže stališče do demence: vedrino, tolažbo, duhovitost in ljubeznivost. In tudi demenco kot priložnost za sinovo odpuščanje očetu, ki je dajal prednost svoji drugi ženi, tri otroke pa po prezgodnji smrti njihove matere odrinil na drugo mesto. Ali celo tretje, za poslovno kariero. V knjigi ni opisov obupa, izgorelosti bolnikovega okolja. Gane nas nežen (očetovski) odnos Davida do očeta (ki je postal otrok). Njuni dialogi so prežeti s tiho komiko. Dogajalni čas je okrog 4 leta.
Ob filmu o Sissi oče izreče temeljno misel knjige: »Kakšen kič. Kakšna leporečna vatasta nebuloza. Film se pretvarja, kot da se ni nič zgodilo.«
Rowohlt Verlag