Mednarodne koprodukcije
Delček žive Evrope

Annemie Vanackere od leta 2012 vodi berlinsko gledališče Hebbel am Ufer (HAU). Z njo smo se pogovarjali se o mednarodnem povezovanju in pridobivanju zunanjih denarnih sredstev.

Gospa Vanackere, aprila 2016 je imela grška koreografinja Kat Válastur, ki živi v Berlinu, premiero v gledališču HAU 2. Njena plesna predstava z naslovom OILinity se ukvarja s prisotnostjo naftnih proizvodov v našem vsakdanjiku. Menda niso premiere financirali multinacionalni naftni koncerni?

Bi kaj takega sploh lahko sprejeli? Šalo na stran: Kat Válastur je ena od koreografov, s katerimi zelo veliko sodelujemo. Zdaj ji gre dobro, dobiva denarna sredstva iz različnih podpornih programov, pa tudi mi jo podpiramo.

Ali ta model velja tudi za druge projekte v vašem gledališču?

Premiere praviloma uprizarjamo le, če so umetnice in umetniki zaprosili za podporna sredstva ali denar za projekte pri različnih virih. Večje vsote prispeva berlinska fundacija glavnega mesta za kulturo, manjše berlinski senat in fundacija za upodabljajoče umetnosti. Kdor želi pridobiti sredstva iz fundacije glavnega mesta, mora premiero uprizoriti v Berlinu in tu odigrati vsaj štiri predstave. HAU lahko prispeva 5000 do 15.000 evrov.

Torej se morajo umetniki načeloma prijaviti pri več podpornikih, da lahko financirajo svoj projekt. Ali to vpliva tudi na vsebino projektov?

Na srečo je med našimi partnerji dovolj gledališč, ki tako kot mi zaupajo umetnikom. Z leti smo razvili skupno podlago za koprodukcije. To pomeni, da med umetniki in gledališči nenehno poteka dialog, gledališke hiše pa spremljajo in podpirajo umetniški razvoj vsakega posebej.

Ali se na treh odrih gledališča HAU sploh kdaj znajdejo projekti, ki so nastali brez koprodukcijskih denarnih sredstev?

Pri nas je nekaj običajnega, da mora vsako produkcijo podpreti več partnerjev. Prednost Berlina je, da imajo umetniki več možnosti, kjer lahko zaprosijo za denar. Na to so druga mesta včasih ljubosumna.

Pogodbo, po kateri delate kot upravnica in direktorica gledališča, so januarja 2016 podaljšali do leta 2022. Je bilo to priznanje in spodbuda vašemu delu?

Da. Poleg tega je krasno, da je berlinski senat zvišal proračun za HAU s 690.000 evrov na skupni znesek 5,643.000 evrov, od česar je 200.000 evrov namenjenih festivalu sodobnega plesa Tanz, ki bo potekal avgusta. To mi olajša prizadevanja, da bi lahko kako produkcijo financirali tudi sami.
 

Novembra 2015 se je razvedelo, da boste skupaj s šestimi drugimi mednarodnimi produkcijskimi hišami v Nemčiji, med drugim z gledališčem Kampnagel v Hamburgu, FFT-jem v Düsseldorfu in Mousonturmom v Frankfurtu, od nemškega ministrstva za kulturo in medije prejeli dodatna denarna sredstva za tri leta.

Veliko mi pomeni, da sodelujem z enako mislečimi. Konkurenčnost v Nemčiji se mi je vedno zdela naporna. Zato smo dali pobudo za nastanek zveze mednarodnih produkcijskih hiš, v kateri se redno menjamo. Odobritev denarnih sredstev zvezi teh sedmih produkcijskih hiš pomeni tudi, da nas obravnavajo kot institucijo. Vendar so ta sredstva v trenutku, ko govoriva, torej maja 2016, za zdaj zagotovljena le za obdobje enega leta.

Ali pogoji, ki jih zahteva koprodukcija, ter vnaprejšnje iskanje sredstev in njihove odobritve ne ovirajo hitrega odziva projektov na sedanjost?

Ne, ravno nasprotno. Če pomislim na osrednje teme lanskega leta (2015), na primer festival Moški, bel, hetero (Männlich, Weiß, Hetero), je bilo tedaj obdobje med odobritvijo podpore in začetkom programa precej kratko. Več denarja nam omogoča, da načrtujemo bolj dolgoročno. Jeseni 2016 bosta v ospredju nemško-švedski pisatelj Peter Weiss in njegova Estetika upora (Ästhetik des Widerstandes). Za denar za ta projekt smo zaprosili pri državni fundaciji za kulturo že pred letom in pol, potrdili so julija 2015. Tako se lahko dogovarjamo s tistimi, ki delajo po naročilu: režiserja Rabiha Mrouéja lahko na primer vprašamo, ali bi za festival naredil novo predstavo. Isto velja za režiserko in avtorico Nicoleto Esinencu iz Kišinjeva v Moldaviji. Hrvaški režiser Oliver Frljić ustvarja predstavo, za katero je bilo navdih delo Petra Weissa, toda premiera bo leta 2016 na dunajskem umetniškem festivalu Wiener Festwochen, pri katerem sodelujemo kot koproducenti. Poglavitno se nam zdi, da umetnik lahko dela v dobrih denarnih razmerah. In mednarodni festivali imajo še vedno nekaj več denarja kot produkcijske hiše.

S številnimi koprodukcijskimi partnerji delate dolgoročno in nepretrgano, na primer z gledališčem Teatro Maria Matos v Lizboni. To se zdi osupljivo, če pomislimo, kakšni gospodarski problemi pestijo to deželo.

Gospodarska situacija v Lizboni je katastrofalna. Direktor gledališča Teatro Maria Matos, Mark Deputter, se tako zelo angažira v mrežah Evropske unije, ker je to čista preživetvena strategija. HAU je partner dveh evropskih mrež; ena od njih je House on Fire, v kateri sodeluje deset partnerjev, med njimi poleg Lizbone tudi Kaaitheater v Bruslju in Frascati v Amsterdamu. Srečujemo se trikrat do štirikrat na leto. Mreža nam omogoča, da investiramo v projekte, saj lahko prek House on Fire dobimo nazaj približno 40 odstotkov investicij. Povezovanje je bilo načrtovano za pet let, leta 2016 se program izteče.

HAU je tudi del mreže [DNA] DEPARTURES AND ARRIVALS, ki se osredotoča na sodobni ples. Delno sodelujejo isti partnerji kot v House on Fire. Kontinuiteta je pomembna, najprej se je treba spoznati in ugotoviti, kje se umetniško in vsebinsko najbolj prekrivamo. Poleg tega v teh mrežah hitro izveš, kadar nastane kaj novega.

V tem trenutku so take mreže delček žive Evrope.

Nedvomno. Treba se je poglobiti drug v drugega, sicer vse skupaj nima smisla.