Obletnica Erasmusa
Doživeti Evropo
Bénédicte Savoy, francoska umetnostna zgodovinarka in profesorica, živi v Berlinu. Leta 1993 je s štipendijo Erasmus obiskovala Humboldtovo univerzo v Berlinu | Fotografija (izsek): © David Ausserhofer
Opuščanje predsodkov, učenje tujih jezikov, drugačen pogled na svet: vse to je najlažje v tujini. Program Erasmus od leta 1987 podpira študentske izmenjave – leta 2017 je torej praznoval 30. rojstni dan. Svoje izkušnje je opisalo sedem nekdanjih udeležencev. Povedali so tudi, kaj zanje pomeni Evropa.
Erasmus je leta 2017 praznoval 30. rojstni dan – v programu izmenjav, ki je zaživel leta 1987, so do zdaj druge evropske države obiskali več kot trije milijoni študentov, od tega 1,3 milijona iz Nemčije. Program je medtem oblikoval več kot eno generacijo Evropejk in Evropejcev. V letih se je ponudba za pripravnike in študente ter izobraževanja odraslih in mladinskega dela povečala. Od leta 2014 poteka Erasmus+, skupni program Evropske unije za izobraževanje, mladino in šport.
Sedem nekdanjih štipendistov na spletni strani goethe.de pripoveduje o svojih izkušnjah – in o tem, kaj zanje pomeni Evropa.
-
Johannes Trommer, politolog iz Jene. V študijskem letu 2008/09 je prejemal štipendijo Erasmus za študij na Univerzi Padova v Italiji.
»Kdor študira politiko, se vsak dan ukvarja z drugimi državami – s tem, kar jim je skupno, z razlikami med njimi in njihovimi medsebojnimi odnosi. Pri tem je treba vedeti, o čem govoriš, zato je življenjske izkušnje najbolje pridobiti v drugih državah. V svoji diplomski nalogi sem se posvetil vprašanju, ali izkušnja življenja v tujini spremeni odnos do Evrope ali ne. Rezultati so, zanimivo, pokazali, da so tisti, ki so na primer prek Erasmusa šli v tujino, že bili naklonjeni Evropi. Da bi se vsi imeli za Evropejce, bi moralo to možnost imeti vedno več ljudi. Zato sodelujem v Erasmus Student Network (ESN), kjer svetujem študentom, ki pridejo na izmenjavo v Nemčijo.« -
Kathrin Pietz, učiteljica pripravnica iz Münstra. Leta 2013 je s štipendijo Erasmus preživela semester dodiplomskega študija v Španiji na Univerzi v Cádizu.
»Erasmus vsakogar čudovito obogati. V Španiji sem vsak dan doživljala, kako se v stikih z drugimi otresemo predsodkov in klišejev. Človek povsem samoumevno popravi svoj način gledanja na svet. Španska družba se mi je zdela zelo odprta, družabna, optimistična in prijateljska. Nekega dne bi rada kot učiteljica v učilnici vsak dan ustvarjala živo Evropo.« -
Bénédicte Savoy, francoska umetnostna zgodovinarka in profesorica, živi v Berlinu. Leta 1993 je s štipendijo Erasmus obiskovala Humboldtovo univerzo v Berlinu.
»Erasmus v Berlinu mi je spremenil življenje. Nisem se želela vrniti v Pariz. V Berlinu se je tedaj odvijala zgodovina na svetovni ravni. V Parizu sem končala študij, se preselila nazaj in danes živim in poučujem v Berlinu. Znanstveno se na primer ukvarjam s kulturnim prenosom med Nemčijo in Francijo ter z umetnostjo, ki kroži po vsej zemeljski obli – v Evropi in na svetu se temu ni moč izogniti. Svojim študentom pa vedno položim na srce, naj gredo s pomočjo Erasmusa v svet! Prav v časih neznosne ponovne nacionalizacije je treba Evropo videti in vzljubiti ne le kot idejo, temveč kot fizični prostor, ki ga občutimo s telesom (v gibanju). Erasmus omogoča natanko to.« -
Oliver Guist, strojni inženir iz Frankfurta. Leta 2014 je s štipendijo Erasmus preživel semester podiplomskega študija v Franciji na inženirski šoli École Central de Nantes.
»Na izmenjavi Erasmus sem se začel zanimati za to, kar je pomembno za Evropsko unijo, pa tudi za Francijo. Prepričan sem, da potrebujemo več Evrope, ne pa močnejših nacionalnih držav. Evropska unija je v zadnjih desetletjih kot skupni koncept skrbela za stabilnost in mir in ne morem in nočem razumeti, zakaj se nekateri ljudje bojijo 'potujčevanja'. Mogoče nikdar niso imeli privilegija, da bi potovali ali se učili tujega jezika, in jih je zato strah neznanega. Erasmus skrbi za to, da se izmenjava izkušenj med državami izboljšuje.« -
Alexandra Bronnhuber, znanstvena delavka v prostem gospodarstvu, živi v Augsburgu. Leta 2002 je s štipendijo Erasmus študirala v Veliki Britaniji, na Univerzi Bradford.
»Moja mama je Madžarka, zato nisem bila nikoli 'samo Nemka'. Zgodaj sem bila odprta do sveta, pri 18 letih sem se preselila od doma in želela sem kmalu oditi v tujino. Ta izkušnja nikomur ne škodi, ravno nasprotno. Ko sem študirala družbene vede, sem šla prek Erasmusa za dva semestra v Veliko Britanijo, kjer sem nato študirala poslovanje in menedžment. Ugotovila sem, da imam veliko skupnega z drugimi evropskimi študenti na izmenjavi – to je bilo pomembno spoznanje. Kajti: Evropa mora biti.« -
Friederike Bischoff, nemška pianistka, živi v Tromsøju. Leta 1995 je s štipendijo Erasmus študirala na glasbenem konservatoriju v norveškem mestu Tromsø.
»Glasba ne pozna meja. Kljub temu sem hvaležna, da je moj nemški učitelj klavirja nekoč predlagal vključitev glasbene akademije v Trossingenu v mrežo Erasmus. Tako sem prek Erasmusa za eno leto odpotovala v Tromsø. Takrat se mi je zdelo, da je mesto na koncu sveta, morala sem iti tja! Tu je pogled na Evropo drugačen. Ko Norvežani letijo na jug, neuradno rečejo: potujemo v Evropo. Zelo zanimivo je izkusiti, kako tu lovijo ravnotežje med skandinavsko in evropsko identiteto ter kako vrednotijo evropsko politiko. Ljudje so odprti in zainteresirani, pogoji na univerzi fantastični, ekstremna pokrajina fenomenalna – če povzamem: potem ko sem zaključila študij, sem se vrnila in zdaj z možem in otroki živim v Tromsøju, kjer tudi poučujem.«
