Raziskava »Generation what?«
»Izguba zaupanja še ne pomeni vdanosti v usodo«

Nedavna raziskava je potrdila, da mladi Evropejci le malo zaupajo politiki in medijem. Toda to še ne pomeni, da so manj angažirani, meni Maximilian von Schwartz, vodja projekta na Inštitutu za javnomnenjske raziskave Sinus.

Gospod von Schwartz, „Generation What?“ ije za zdaj največja vseevropska raziskava o generaciji tistih, ki so stari 18 do 34 let. Udeležil se je je približno milijon mladih iz 35 držav, ki so jih med drugim spraševali po njihovem odnosu do politike in medijev. Za znanstveno raziskavo je to število kar impresivno, mar ne?

Vsekakor! Sicer je treba povedati, da Generation What? ni bila povsem znanstvena raziskava. Cilji in metode so bili drugačni, saj smo želeli predvsem doseči čim več mladih in jim postaviti neobičajno veliko vprašanj. Pravzaprav bi lahko rekli: Generation What? ni le raziskava, temveč tudi multimedijski projekt.

Kaj to pomeni za razlago rezultatov?

To nikakor ne pomeni, da jih moramo zato jemati kaj manj resno. Morda so rezultati na nekaterih področjih manj znanstveno preverljivi kot v drugih raziskavah. Toda prepričani smo, da povsem reprezentativno odslikavajo nekatera splošna prepričanja.

Kaj ste torej ugotovili o zaupanju mladih med 18. in 34. letom v politične institucije?

Maximilian von Schwartz | Fotografija (izsek): © Sinus Institut Njihovo zaupanje je zastrašujoče pičlo. Vidimo, da jim 82 odstotkov mladih Evropejcev ne zaupa. V tej skupini 45 odstotkov nima »sploh nikakršnega« zaupanja v politične institucije.

Zakaj je tako?

Raziskava je pokazala, da so mladi odrasli delno zelo nezadovoljni s političnim sistemom; 87 odstotkov jih meni, da družbena neenakost narašča, 90 odstotkov pravi, da ima denar v naši družbi preveliko vlogo. Poleg tega se večini zdi, da politika ne obvladuje resnih problemov.

Na primer?

Na primer podnebne problematike ali korupcije. Zanimivo je, da se lestvica držav, ki so odgovorile na vprašanje o zaupanju v politiko, skoraj prekriva z indeksom zaznavne korupcije organizacije Transparency International. Vidimo lahko, da je na primer v Švici, Nemčiji in na Nizozemskem, torej v državah z najnižjim indeksom zaznavne korupcije, zaupanje v politične institucije največje. Ravno nasprotno je v državah z visoko brezposelnostjo mladih zaupanje v politiko najmanjše.

ANGAŽIRANOST OSTAJA

Kako bi torej razložili, da v Nemčiji kljub ugodnim razmeram še vedno 23 odstotkov pravi, da ne zaupajo politiki?

Eden od vzrokov bi lahko bila družbena vrzel, ki vendarle vlada v Nemčiji in je pogojena z zelo ozko socialno mobilnostjo. Mladi Nemci iz nižjih slojev vidijo manj možnosti za napredovanje in na prihodnost na splošno gledajo veliko manj optimistično kot tisti iz višjih slojev. Poleg tega se mnogim mladim zdi politično dogajanje inscenirano in zelo oddaljeno od realnega življenja. Posledica tega je distanca do lastnega vsakdanjika, zaradi česar je seveda težko razviti zaupanje.
Povprašali ste jih tudi o politični angažiranosti in pri tem ugotovili nekaj zanimivega.

Res je. Zlahka bi sklepali, da izguba zaupanja v politiko avtomatično vodi k manjšemu angažiranju. Vendar tega ne moremo potrditi. Kljub velikemu nezaupanju je 15 odstotkov vendarle navedlo, da so bili enkrat že dejavni v politični organizaciji; 30 odstotkov si je lahko vsaj predstavljalo, da bi bili. Videti je, da splošna frustracija očitno ne povzroča vdanosti v usodo.

Kaj nam lahko poveste o odnosu mladih Evropejcev do medijev? 

Na vprašanje, ali medijem popolnoma zaupajo, sta pritrdilno odgovorila le dva odstotka, 39 odstotkov nima nikakršnega zaupanja. Vendar moram priznati, da pojem »mediji« v tem vprašanju ni bil natančneje razdelan. Iz tega lahko sklepamo, da bi izrazili večje zaupanje javni radioteleviziji, če bi jih povprašali konkretno po tem. Podobno kot v zvezi s političnimi institucijami so v Nemčiji številke višje. Tu »samo« 22 odstotkov pravi, da nikakor ne zaupa medijem.

NIZKA DOVZETNOST ZA POPULIZEM

Ali te številke zadostujejo, da lahko govorimo o krizi zaupanja?

Mislim, da jih je treba vzeti resno, vendar ne dramatizirati. Očitna razlaga za razmeroma visoko nezaupanje mladih v medijske vsebine bi lahko bilo preprosto dejstvo, da dobivajo veliko več informacij iz najrazličnejših virov, ki načeloma niso nujno zanesljivi. Če pogledamo s tega vidika, je določen temeljni dvom povsem na mestu. Tudi tu vidimo, da je mlada generacija na splošno zelo previdna, ko gre za zaupanje.
Kakšen učinek ima po vašem mnenju opisano pomanjkanje zaupanja na mehanizme demokracije?

Po eni strani gotovo obstaja nevarnost, da bi populisti izkoristili pomanjkanje zaupanja za svoje cilje. Obenem pa pri mladih opažamo nizko dovzetnost za populistične zahteve. Študente, ki so sodelovali pri raziskavi, smo na primer vprašali, ali bi morali v kriznih časih na nemškem trgu delovne sile dati prednost nemškim državljanom. Več kot 75 odstotkov jih je odgovorilo, da ne. Poleg tega se jih je več kot 90 odstotkov izreklo za splošno solidarnost. Kaže, da pomanjkanje zaupanja v politiko še ne vodi avtomatično v nacionalistične težnje.