Kulturna dediščina
Kako nastaja in kaj pomeni

Kaj je pravzaprav kulturna dediščina? Kako spreminja našo kulturo? In zakaj jo sploh varujemo? Na kratko odgovarjamo na najpomembnejša vprašanja.
Nadine Berghausen
Kaj je kulturna dediščina
V organizaciji Unesco menijo, da si slovite zgradbe, kot je rezidenca würzburškega knezoškofa, pa tudi manj znani kraji, enkratni naravni pojavi in kulturne tradicije ter običaji zaslužijo, da jih varujemo in cenimo. Prav zato organizacija izbranim kulturnim dobrinam podeljuje naziv »kulturna dediščina«, a pod pogojem, da zadoščajo določenim standardom. Njen namen je, da bi za človeštvo zaščitila kulturno raznolikost, obenem pa naj bi kulturna dediščina spodbujala mir in medsebojno razumevanje med narodi. Države ali pokrajine lahko svojo kulturno dediščino oglašujejo in tako podpirajo turizem. Toda hkrati se zavezujejo, da bodo kulturne dobrine ohranjali, in v tem pogledu je kulturna dediščina tudi kulturnopolitično orodje.

Komu pripada kulturna dediščina
Ko govorimo o kulturni dediščini, gre pogosto za splošne kulturne dobrine, ki pripadajo vsemu človeštvu. Prav predmeti in zgradbe pa imajo večinoma tudi konkretnega lastnika. Večinoma. Vprašanje, kdo je zakoniti imetnik kulturne dediščine, je namreč večno sporno. Lastninske razprave se lahko na primer pogosto sprožijo ob predmetih, ki prihajajo iz neevropskih kultur, vendar so razstavljeni v evropskih muzejih. Zelo znan primer tega je poprsje egipčanske kraljice Nefretete, ki ga hranijo na Muzejskem otoku v Berlinu. Pravno gledano kip pripada Nemčiji, a je tudi Egipt vložil lastninski zahtevek zanj. Lahko bi sicer trdili, da so kraljičin doprsni kip šele po tem, ko je bil razstavljen v berlinskem muzeju, uvrstili med kulturno dediščino, pred tem pa je bil zgolj eden izmed mnogih arheoloških predmetov. V Egiptu so drugačnega mnenja: zanje je pomembnejša država porekla umetnine.
Kdaj in kako se je rodila ideja kulturne dediščine
Izraz čudo sveta izhaja že iz antike, vendar se je ideja o kulturnih dobrinah prvič pojavila med francosko revolucijo. Da bi obvarovali umetniška dela, ki so bila pomembna za francosko nacionalno zavest, so ustanovili arhive in muzeje. Iz te zamisli se je na primer razvil pariški Louvre, pa tudi mnogi narodni muzeji po vsej Evropi, med drugimi Prado v Madridu ali pa Narodna galerija v Londonu. Približno sočasno se je v Evropi razvijal še en »projekt«: države so začele pripisovati pomen ohranjanju in vzdrževanju nacionalnih dragocenosti, uvedle so spomeniško varstvo. Po obeh svetovnih vojnah se je zdelo še bolj nujno izboljšati varstvo kulturnih dobrin. Leta 1954 je bila sprejeta Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada (Haaška konvencija), ki naj bi bila – za razliko od spomeniškega varstva na ravni posameznih držav – odziv na razdiralne vojne izgube na naddržavni stopnji. V skladu s Haaško konvencijo pomeni kulturnim dobrinam prizadeta škoda oškodovanje kulturne dediščine vsega človeštva, zato ji je treba zagotoviti mednarodno varstvo. Na tej misli je temeljila tudi Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine iz leta 1975, katere podpis velja za rojstvo današnjega seznama svetovne dediščine.Katere funkcije ima kulturna dediščina
Kadar Unesco nečemu podeli naziv »kulturna dediščina«, lahko nato države ali mesta svoje kulturne dobrine boljše oglašujejo in v skladu s tem tudi tržijo. Praviloma veljajo kraji s takšno oznako za zelo priljubljene med turisti. Poleg tega privlačnega vidika pa obstaja še predvsem zgodovinsko-kulturna razsežnost, in sicer to, da je kulturna dediščina tako med turisti kot med domačini kraj za učenje. Za mnoge ljudi ima lahko identifikacijsko funkcijo to, da poznajo kako kulturno dobrino v lastnem mestu. Tako je na primer mostarski Stari most, ki je bil uničen med vojno leta 1993, postal simbol večnarodnostne identitete prebivalcev in prebivalk tega mesta.
KaterE spore ODPIRA kulturna dediščina
Prav zato, ker ima pomembno vlogo pri oblikovanju identitete, kulturna dediščina lahko postane predmet uničenja. V političnih sporih postaja tarča, kadar je cilj z uničenjem prizadejati identitetno škodo tamkajšnjim domačinom, kot se je denimo pripetilo pri uničenju starodavnega mesta Palmira v Siriji. Poleg tega lahko uvrstitev na seznam svetovne kulturne dediščine povzroči tudi politična nesoglasja. Ko je Unesco staro mestno jedro Hebrona razglasil za svetovno dediščino v Palestini, se je Izrael odzval z ogorčenjem. Politično vprašanje torej ni kraj sam po sebi, temveč njegova uvrstitev na seznam.