Generacija Z v filmu
O univerzalni magiji mladosti

Kdo so in kako živijo? Oglaševalski in medijski svet je odkril novo ciljno skupino: generacija Z, ki je od mladih nog prežeta z digitalizacijo, je zdaj prestopila prag odraslosti. Toda v filmu (še) živijo kot milenijci.

Lucas Barwenczik

Niso le novinarji, sociologi ali marketinški strokovnjaki tisti, ki želijo vsako generacijo opisati z zanjo značilnimi vrednotami in cilji. Tudi kinematografija išče vedno nove podobe in zgodbe, ki zrcalijo vsakdanje življenje mladih. Še do nedavnega se je ukvarjala predvsem s tako imenovanimi milenijci, torej vsemi, ki so se rodili v letih 1980 do 1995. Vendar zdaj na trg dela in s tem v zavest javnosti prodirajo tudi njihovi nasledniki: kinematografija nemško govorečih dežel zadnja leta intenzivneje obravnava »generacijo Z«. Vanjo spadajo otroci, ki so se pravkar vpisali v prvi razred, pa tudi mladi odrasli na začetku dvajsetih. Toda kaj o njih povedo filmi?

NA PLATNU JE KOMAJ KAJ PAMETNIH TELEFONOV

Med samimi pripadniki generacije Z seveda še ni veliko filmskih ustvarjalcev. Le redki posamezniki že tako zgodaj dobijo priložnost, da režirajo pri večji produkciji. Zato si trenutno skoraj ni moč ogledati njihovih filmov, pač pa veliko filmov o njih. Pred kamero so igralci iz generacije Z, vendar so njihove podobe še ukrojene po generacijah X in Y.

Marketinške raziskave opisujejo, da so splošni družbeni trendi pri generaciji Z še močnejši: pripisujejo ji posebno zrelost, ker so zrasli ob prelomnicah, kot sta finančna kriza ali podnebne katastrofe. Nenehne spremembe so zanje nekaj normalnega, tudi in še posebej pri ravnanju z modernimi mediji. Že milenijci so veljali za digitalni tehnologiji naklonjene »digitalne domorodce«, generacija Z pa ni samo odrasla z internetom, temveč v svetu, povezanem z družabnimi omrežji, v katerem se zdi ločnica med virtualnim in fizičnim prostorom naravnost absurdna.

Toda filmi o generaciji Z to pokažejo le redko. V milenijski drami, kot je Rückenwind von vorn, junaki uporabljajo pametne telefone in prek videa klepetajo s prijatelji, ki potujejo po svetu, kar kaže na globalno perspektivo. A čeprav se pogosto pritožujemo nad vseprisotnostjo malega tabličnega računalnika, se ta v zgodbah o odraščanju – na primer poetični drami Luft Anatola Schusterja ali Es war einmal Indianerland İlkerja Çataka – redko pojavi. Tudi Blue My Mind, mračna fantazija o morskih deklicah režiserke Lise Brühlman, ali jahalna dogodivščina Hördur – Zwischen Welten Ekrema Ergüna se znajdejo brez njega. Bolj kot za kako določeno obdobje gre za splošen opis mladosti. Zdi se, kot da bi tehnologija v filmu to čarobno doživetje motila. Film se z internetom ukvarja samo, če je osrednji element dogajanja. Tak primer je Homevideo, televizijski film o kibernetskem ustrahovanju. Filmi, ki prikazujejo uporabo digitalnega sveta v vsakdanjiku, so izjeme.

To izvzemanje je zanimivo. Ali lahko zanj krivimo dejstvo, da kinematografija kot zdaj že »star« medij ne zna upodobiti fragmentiranega izkustvenega sveta mlade generacije? Komajda, kajti po vsem svetu najdemo primere, ki to tezo ovržejo. Gre za zavestno estetsko odločitev – filmski ustvarjalci projicirajo na platno svojo izkušnjo mladosti (brez pametnih telefonov). S tem so nemara zadeli pravo struno: raziskave o mladih vedno znova omenjajo »digitalno nasičenost«. Kdor je odrasel v digitaliziranem svetu, morda toliko bolj vneto išče alternativo.

FILMI CESTE IN NOTRANJA POPOTOVANJA

Tako kot v pop glasbi so mlade tudi v kinematografiji od nekdaj povezovali z odhajanjem in zapuščanjem. Mladi ljudje zapustijo utesnjujočo domovino, da bi spoznali nove kraje in načine razmišljanja. Film išče zunanje podobe, da bi prikazal notranje dogajanje, in tako so notranja popotovanja sočasna z zunanjimi – pomembno je, da vodijo daleč stran od sveta staršev. V ljubezenski zgodbi 303 Hansa Weingartnerja se študenta s prikolico odpravita na Portugalsko, film Rückenwind von vorn pripoveduje o spontanem izletu na Češko. Film Es war einmal Indianerland se konča na glasbenem festivalu nekje ob nemški meji. V Luft in Blue My Mind šolarke vleče na morje. Zadnjima dvema filmoma je skupno tudi to, da pripovedujeta o izkušnjah LGBTQ skupnosti. Dolgi road tripi junakinje odpeljejo iz heteronormativne družbe. Generacija Z odrašča v času, ko je že veliko družbenih sprememb precej napredovalo, zato jo velikokrat opisujejo kot še posebej odprto in strpno.

V kinematografiji so se do zdaj posebnih značilnosti in splošnih teženj generacije Z bolj dotaknili, kot pa da bi jih odkrito obravnavali. Morda bodo postale opazne šele tedaj, ko bodo pripadniki lahko sami pripovedovali o svojih mladostniških izkušnjah – z igralci iz generacije, ki bo sledila njihovi. To ni nič slabega; filmi zaradi tega seveda ne bodo manj kakovostni. Poleg tega tudi današnji filmi prikazujejo občutke mladih na poglobljen in privlačen način. Hrepenenje po novih izkušnjah in samostojni identiteti je univerzalno – kot tudi sanje o drugačnem, morda celo boljšem svetu. Filmi o mladosti povezujejo generacije, ker ima vsak človek pravico, da doživi to viharniško obdobje.