Prve gospodarske učinke brexita je bilo mogoče začutiti kar hitro. Toda tudi posledice na področju kulture se bodo kmalu pokazale. S predsednikom Goethejevega inštituta Klausom Dieterjem Lehmannom smo se pogovarjali o prihodnji vlogi kulturnih ustanov, izgubi subvencij ter o tem, zakaj izstop ni rešitev.
Mladi, prebivalci velemest in kulturniki so pri referendumu o članstvu Združenega kraljestva v Evropski uniji v veliki večini glasovali proti brexitu. Kaj pomeni odločitev britanskih volivk in volivcev za kulturne sfere v Evropi?
Za kulturno sceno v Veliki Britaniji pomeni brexit radikalen poseg. Po eni strani bodo v celoti izgubili evropska infrastrukturna sredstva. Zato se bodo morali umetniki in drugi na tem področju, ki so se pri svojem delu doslej zelo veliko opirali na evropsko pomoč, kmalu soočiti s kruto resnico. Britanska vlada je uspešno prejemala omenjena sredstva, obenem pa je lastne proračune zmanjševala. To napoveduje boleče zategovanje pasu. Po drugi strani so evropska sredstva omogočala tudi povezovanja v partnerstva, ki so podpirala evropsko kulturno delovanje in spodbujala medsebojno učenje. To je pripomoglo tudi h krepitvi evropske zavesti. V ospredju je bilo sodelovanje, ne pa razkazovanje moči in tekmovalnost.
V tako zaprtih splošnih družbenih razmerah obstaja nevarnost, da se bodo umetniki začeli izseljevati, kar bi bilo slabo znamenje za demokratično družbo. Čudim se, da brexit mnogi obravnavajo kot vsakdanji pojav, ko pa gre v resnici za radikalen in globok poseg, lahko bi rekli, da je nekakšen zgodovinski mejnik. Kar je bilo povedano v političnih razpravah, je bila sama hinavščina ali pa podpihovanje strahu. Umanjkal je veliki evropski govor, ki bi ljudem resnično segel pod kožo. Na koncu nas od tega vse samo boli glava. Ampak tudi z razlogom, kajti ne gre za Veliko Britanijo, gre za Evropo!
Menim, da so mladi Evropejci razumeli, da obljuba Evrope – torej pluralnost, odprtost in svobodna izbira poklica, kraja prebivališča ter možnost, da se tako zasebno kot poslovno ustalijo – ni le privlačna, temveč tudi v resnici koristna življenjska priložnost. Nudi jim, da življenje vzamejo v svoje roke in lahko tudi v težavnih časih izberejo alternativne možnosti. Tako kot so to na primer storili ljudje iz jugozahodne Evrope, ko so ostali brez delovnih mest. Naučili so se jezikov, se preselili v države, kjer so imeli boljše možnosti, in se usposobili. Ali pa če pogledamo Poljsko: državi danes ne bi šlo tako dobro, če Poljaki v preteklosti ne bi imeli možnosti, oditi na delo v Anglijo. In tam so jih tudi potrebovali – nikomur niso jemali delovnih mest.
Kako si razlagate to, da je do brexita sploh prišlo? Ali ima Evropska unija komunikacijske težave?
Imamo dve komunikacijski težavi. Prva je povezana s tem, da EU sama sebe vidi in predstavlja zelo tehnokratsko. Ponuja storitve, kar pa ljudem ni dovolj, da bi ji bili zavezani. Če ni pri vsem skupaj prav nobenih čustev, če Evropa ne nagovarja nobenih tematik, zaradi katerih bi se lahko ljudje počutili kot Evropejci in se zanje tudi izrekali, je to preprosto premalo. Noben Evropejec se ne bi smel v katerikoli evropski državi počutiti tujega. Ta občutek evropske civilne družbe je pomemben za skupno odgovornost.
Druga težava pa je v tem, da predolgo nihče ni pojasnil, da v Evropi ne živimo le na otoku blaženosti, temveč da imamo tudi obveznosti do preostalega sveta. Priseljevanja, kakršnim smo v tem času priča, niso bila nikoli politično naslovljena. Pravzaprav si že od leta 2011 zatiskamo oči pred utopljenci v Sredozemskem morju in nismo v zvezi s tem storili ničesar. Nato pa je prišlo veliko beguncev, na katere se je bilo nujno nekako odzvati. A takrat je bilo že prepozno. Sedaj smo v situaciji, ko priseljevanja povzročajo strah in ugotavljamo, da nismo strukturirano premislili, kako bi se s tem lahko spopadli. Pojmi, kot so solidarnost, humanost, odobravanje in spoštovanje, se v evropskem diskurzu o migracijah ne pojavljajo več.
Očitno je, da nimamo skupnega odnosa do Evrope. Zato je tudi stavek, ki ga je izrekel Cameron: »Evropi ne obračamo hrbta,« zlagan. Če smo zavezani Evropi, potem moramo skupnost živeti, ne pa se do nje vesti selektivno. Evropska integracija bo uspešna zgolj ob aktivni udeležbi, in ne ob begu pred odgovornostjo. Da, demokracija ima pomanjkljivosti in nekatere spremembe so potrebne, vendar se to lahko oblikuje le, če ostanemo v skupnosti, in ne, če iz nje uidemo. Če kdo ni zadovoljen z Evropo in zato zapusti Evropsko unijo, potem beži pred odgovornostjo. Prepričan sem, da se tudi druge države v nekaterih pogledih ne strinjajo z evropsko politiko. Zakaj se potem ne borimo za boljšo Evropo, za trajnostno in mlado Evropo? Enostavno oditi je strahopetno.
Nekoč ste dejali, da je Evropa predvsem kulturni projekt. Kaj ste mislili s tem?
Evropo sem vedno opazoval skozi prizmo njene kulturne raznolikosti. Kot je zapisal Pascal: »Raznolikost, ki se ne uredi v enotnost, je zmeda. In enotnost, ki se ne deli na raznolikosti, je tiranija.« Natanko to pravkar doživljamo. Evropska komisija je na brexit reagirala s še bolj strogo centralizacijo v imenu bolj združene Evrope. Zdi se, kot da bi s tem kljubovali brexitu, kar je po mojem mnenju napačno. Moramo uvideti, da Evropa ni homogena tvorba. Različnim kulturam znotraj nje in njihovemu nesočasnemu razvoju bi morali nameniti več pozornosti. Srednja in vzhodna Evropa imata drugačne izkušnje kot zahodna Evropa, za kar je potrebna posebna in občutljiva obravnava. Prav ta se mi zdi v bruseljskih določilih pomanjkljiva.
Goethejev inštitut se je v zadnjih letih vedno osredotočal na takšen pojem kulture. Poskušali smo spodbujati večjezičnost v Evropi kot kulturno vrednoto. Poleg tega smo si prizadevali, da bi književnosti posameznih držav, ki dejansko odslikavajao razmišljanja in upanja svoje družbe, s prevodi postavili na evropske knjižne police. Podpirali smo koprodukcije s področij gledališča, glasbe in filma. V Goethejevih inštitutih smo se borili tudi proti sporazumu TTIP, zato da kulture ne bi razvrščali po tržnih načelih, ki merijo le koristnost in donosnost.
Kulturni projekt Evropa pomeni, da se ne smemo opirati samo na trg. Kultura je javno dobro in potrebuje ustrezne razmere, ki omogočajo umetniški razvoj, spodbujajo tudi in še posebej nove ideje, omogočajo hiter razvoj in se ne bojijo tveganj. To so plodna tla za umetnost. Bojim se, da bo Velika Britanija zaradi brexita in varčevanja doživela učinek prelivanja tržnih načel na vsa življenjska področja, še zlasti močno pa v kulturo. Veljajo velike številke, dogodek, bulvar. Habermas takšen razvoj opiše kot kolonizacijo naših življenjskih svetov – popolnoma upravičeno.
Zazrimo se v prihodnost. Kje vidite Evropo čez deset let?
Menim, da moramo biti zelo pazljivi, da brexitu ne bi sledili posnemovalci, ker trenutno upada zaupanje v politične sisteme, nezadostna integracijska politika povzroča občutke negotovosti, nenehno vpeljevanje novih omejitev pa – neizogibno – krči prostore svobode in ustvarjanja. Če brexita ne bomo razumeli kot znamenje za bolj neposredno Evropo, ki se lahko razvija, potem se mi zdi, da je resnično ogrožena. Civilna družba bi morala imeti večji vpliv in zahtevati družbeno odgovornost ter spodbujati udeležbo. Evropa mora ponovno postati celina odobravanja in spoštovanja, ki se je sposobna pogovarjati. Če tega znova ne vzpostavimo, bo Evropa izgubljena. Kot kulturniki moramo množično ukrepati in pokazati, da kulture morajo biti povezane in da smo skupaj odgovorni za evropski kulturni prostor. Pa ne posamezno, nacionalno odgovorni, temveč družbeno. To mi vzbuja upanje! Za Goethejev inštitut je Evropa danes in bo tudi v prihodnje prednostna naloga – prav Evropa je naš kreativni temelj. Kot osrednja evropska dežela, ki meji na devet drugih, imamo še posebej veliko odgovornost.
