Pogovorni večeri ob Kantovem 300. jubileju
Goethe-Institut Ljubljana in Cankarjev dom vljudno vabita na pogovorne večere ob 300. obletnici rojstva Immanuela Kanta, ki bodo med 6. in 8. novembrom 2024 potekali v Cankarjevem domu. Pogovori se bodo odvili kot spremljevalni program svetlobne instalacije
Kant in drugi …, ki bo na pročelju Cankarjevega doma na ogled med 6. in 20. novembrom.
Kant kot vojni hujskač? O aktualnosti Kantove mirovniške teorije
6. november, 19.30
Sodelujeta: Zdravko Kobe, Otfried Höffe
Tolmačenje: Dr. Amalija Maček
Klub CD
Uvodna izjava Zdravka Kobeta:
Trditev kaliningrajskega guvernerja Alichanova, da je Kantova moralna filozofija »etika neodgovornosti« in soudeležena pri trenutnem kaosu v svetu, je šokantna. Vendar pa presenetljivo dobro sovpada s Heglovim znanim očitkom o ravnodušnosti do posledic moralnega dejanja in zgolj formalnosti kategoričnega imperativa, ki lahko skoraj vsako dejanje sankcionira kot brezpogojno zapoved. Fiat iustitia, et pereat mundus! Način, kako se danes čiste moralne maksime uporabljajo v javnem diskurzu, temu očitku daje prav. Pri tem pa se spregleda, da je bil prav Kant tisti, ki se je zavzemal proti moraliziranju prava in mednarodnih odnosov ter je v svoji teoriji miru raje želel vzpostaviti splošno infrastrukturo, ki bi mir med državami naredila bolj verjeten. In tako se postavlja vprašanje, kaj smo storili, da bi to dosegli.
Uvodna izjava Otfrieda Höffeja:
Šokantna trditev kaliningrajskega guvernerja Alichanova, da je Kantova moralna filozofija »etika neodgovornosti« in da je soodgovorna za trenutno kaotično stanje v svetu. V resnici osrednji pojem Kantove etike, kategorični imperativ, opredeljuje bistvo morale in njeno neomejeno veljavnost ter vzpostavlja kriterij stroge posplošitve, katerega priznanje bi končalo globalni kaos. Kantova podrobnejša teorija miru je aktualna med drugim zato, ker zahteva "konec vseh (!) sovražnosti," na mesto moči postavlja pravo ter za njegovo mednarodno priznanje začasno predvideva zvezo narodov, dolgoročno pa subsidiarno in federalno svetovno republiko.
Zdravko Kobe se je rodil leta 1966 in je redni profesor oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegovo področje je nemška klasična filozofija. Večina njegovih del je posvečenih Kantu in Heglu. Prevedel je veliko njunih del, uredil in zbral posamezna besedila ter je avtor različnih del o klasični nemški filozofiji. Med drugim je objavil trilogijo monografij o Kantu. Za prevod dela
Kritika čistega uma Immanuela Kanta (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2019) je leta 2020 prejel Jermanovo nagrado, ki jo od leta 2015 podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev za posebno uspele prevode družboslovnih in humanističnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino.
Otfried Höffe je med letoma 1964 in 1970 študiral filozofijo, zgodovino, teologijo in sociologijo v Münstru, Tübingenu, Saarbrücknu in Münchnu. Leta 1971 je doktoriral s študijo o Aristotelovi praktični filozofiji. Od leta 1992 je redni profesor za filozofijo na Univerzi v Tübingenu in od leta 2009 predsednik Nacionalne etične komisije v Švici. Raziskovalno se posveča predvsem področju politične filozofije, vlogi države in prava. Höffejeva uporabna etika se navezuje na zgodovinske položaje filozofske tradicije, obravnava pa tudi aktualna vprašanja tehnike, biomedicine, ekologije, globalizacije, demokracije in svobode.
Vojni Kant: O pomenu razuma
7. november ob 19.30
Sodelujeta: Goran Vranešević, Maurizio Ferraris
Tolmačenje: Alenka Milovanović
Dvorana Alme Karlin
V svoji refleksiji bo Maurizio Ferraris preučil Kantov pojem uma, kot ga opisuje v
Antropologiji v pragmatičnem oziru, kjer Kant potegne analogijo med umom in generalom ter um postavi nad razum, ki ga primerja s polkovnikom, medtem ko čute opiše kot vojake. S to vojaško metaforo Kant ne nakazuje na agresijo ali prevlado; namesto tega povzdiguje um kot zmožnost postavljanja ciljev, kot vodilno silo za smiselno delovanje in moralni kompas. Ferraris bo razpravljal o tem, kako ravno znotraj te hierarhične strukture edinstvena naravnanost razuma na cilje in ideale služi kot bistveno orodje za spodbujanje miru – miru, ki, čeprav morda ni večen, stremi k trajni stabilnosti.
Po uvodnem razmisleku bo Ferraris v pogovoru z Goranom Vraneševićem te teme še dodatno razvil. Ferraris in Vranešević bosta skupaj raziskala nianse Kantove analogije in njene implikacije za sodobne refleksije o racionalnosti, avtonomiji in etičnem prizadevanju za družbeno harmonijo.
Goran Vranešević (roj. 1982) je docent in znanstveni sodelavec na Univerzi v Beogradu. Njegova glavna raziskovalna področja vključujejo nemški idealizem, politično filozofijo, lingvistiko, strukturalizem in psihoanalizo. Pisal in predaval je o temah, ki segajo od estetike in kulturne teorije do klasičnih komentarjev ontoloških vprašanj ter špekulacij o konceptih. Prav tako je prevajalec filozofskih del, med drugim eden od prevajalcev Heglove
Enciklopedije filozofskih znanosti v slovenščino. Je urednik zbornika
Idea of the Good in Kant and Hegel (Založba Univerze v Ljubljani, 2024) in sourednik dela
Between Substance and Subject: The Presence of Spinoza in Hegel (Brill, 2025), trenutno pa pripravlja dve monografiji o pojmu špekulacije in o Fichteju.
Maurizio Ferraris (r. 1956) je redni profesor za teoretično filozofijeo na Univerzi v Torinu in predsednik Labonta (Center za ontologijo). Študiral je filozofijo na Univerzi v Torinu pod mentorstvom Giannija Vattima in na École des Hautes Etudes en Sciences Sociales v Parizu pod mentorstvom Jacquesa Derridaja. Bil je gostujoči profesor na mnogih mednarodnih univerzah, mdr. na Harvardu, Oxfordu, Münchnu, Parizu in Bonnu. Objavil je več kot šestdeset knjig, prevedenih v več jezikov. Med njegovimi knjigami, ki so izšle v angleščini, so:
History of Hermeneutics (Humanities Press, 1996);
A Taste for the Secret (z Jacquesom Derridajem – Blackwell, 2001);
Documentality or Why it is Necessary to Leave Traces (Fordham UP, 2012);
Goodbye Kant! (SUNY UP, 2013);
Where Are You? An Ontology of the Cell Phone (Fordham UP, 2014);
Manifesto of New Realism (SUNY UP, 2014);
Introduction to New Realism (Bloomsbury, 2014);
Positive Realism (Zer0 Books, 2015);
Learning to Live: Six Essays on Marcel Proust (Brill, 2020);
Doc-humanity (2022, Mohr Siebeck) in
Hysteresis (prihaja pri University of Edinburgh Press).
Nedomačni Kant: o resnici in subjektivnosti
8. november ob 19.30
Sodelujeta: Alenka Zupančič, Dominik Finkelde
Tolmačenje: Alenka Milovanović
Dvorana Alme Karlin
Tema pogovora bodo nekateri kontroverzni in nelagodje vzbujajoči vidiki Kantove filozofije, zlasti v povezavi z vprašanji resnice in oblikovanjem subjektivnosti. Alenka Zupančič in Dominik Finkelde bosta analizirala napetost med Kantovo zavezanostjo objektivnemu spoznanju ter njegovim poudarkom na subjektivnih pogojih človeškega izkustva. Razpravljala bosta tudi o tem, kako je 'kantovska Stvar', če jo razumemo kot nemogoče-realno jedro Kantove filozofije, povzročila pomembne delitve v kantovskem izročilu.
Alenka Zupančič (1966) je slovenska filozofinja, družbena teoretičarka in priznana predstavnica tako imenovane ljubljanske psihoanalitične šole. Zaposlena je kot raziskovalna svetnica na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani. Je tudi profesorica na European Graduate School v Švici, kot gostujoča predavateljica pa predava na mnogih univerzah po svetu. Je glavna urednica revije
Problemi in knjižne zbirke Analecta, ki ju izdaja Društvo za teoretsko psihoanalizo. Skupaj s Slavojem Žižkom in Mladenom Dolarjem je urednica knjižne zbirke
Short Circuits pri MIT Press. Znana je predvsem po svojem delu na presečišču filozofije in psihoanalize. Je avtorica številnih člankov in knjig, med drugim
Etika realnega: Kant, Lacan (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1993);
Najkrajša senca: Nietzschejeva teorija dvojega (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2001);
Poetika, druga knjiga (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2004);
Seksualno in ontologija (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2011) in
Pustila bi jih trohneti: Antigonina paralaksa (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2022).
Dominik Finkelde, rojen leta 1970 v Berlinu, je profesor za spoznavno teorijo in sodobno filozofijo na Visoki šoli za filozofijo v Münchnu. Študiral je literarne vede in filozofijo v Berlinu in Parizu. Njegova glavna področja so politična filozofija, nemški idealizem, strukturalizem, spoznavna teorija in psihoanalitična teorija. Leta 1996 je prejel nagrado sklada Gerharta Hauptmanna za svojo prvo dramo
Abendgruß. K njegovim najaktualnejšim publikacijam sodijo
The Remains of Reason (Northwestern UP, izide 2025);
Žižek-Handbuch (ur., Metzler-Verlag, izide 2025) in
Excessive Subjectivity. Kant, Hegel, and the Foundational Act of Ethics (Columbia UP, 2017). Dominik Finkelde je jezuit in živi v Münchnu.
Prisrčno vabljeni!
Nazaj
