Hegel/Hölderlin/Schelling: Najstarejši program nemškega idealizma, 1796/1798
Prva ideja je seveda predstava mene samega kot absolutno svobodnega bitja. S svobodnim, samozavednim bitjem hkrati – iz nič vznikne celoten svet – edina resnična in misljiva stvaritev iz nič. – Tu bom sestopil na področja fizike; vprašanje je: Kakšen mora biti svet za moralno bitje? Naši počasni fiziki, ki mukoma napreduje z eksperimenti, bi hotel spet enkrat dati krila. … Tako – ko filozofija poda ideje in izkustvo podatke, lahko končno dobimo fiziko v velikem, ki jo pričakujem od poznejših dob. Ni videti, da bi zdajšnja fizika mogla zadovoljiti ustvarjalnega duha, kakršen je ali bi moral biti naš …
Prevod: Zdravko Kobe
Hegel/Hölderlin/Schelling: Najstarejši program nemškega idealizma, 1796/1798
Od narave preidem na človeško delo. Ob pred tem podani ideji človeštva – bi rad pokazal, da ni ideje države, ker je država nekaj mehaničnega, kakor ni ideje stroja. Le kar je predmet svobode, se imenuje ideja. Torej moramo tudi preko države! – Kajti vsaka država mora svobodne ljudi obravnavati kot mehanično kolesje; in tega ne bi smela; torej bi morala prenehati. Sami vidite, da so tu vse tiste ideje o večnem miru itn. le podrejene ideje neke višje ideje. Hkrati bi tu podal principe za zgodovino človeštva in do kože razgalil celotno bedno človeško delo države, ustave, vlade, zakonodaje. Končno pridejo ideje moralnega sveta, božanstva, nesmrtnosti – sesutje vsega praznoverja, pregon duhovništva, ki se v zadnjem času pretvarja kot um, z umom samim. – Absolutna svoboda vseh duhov, ki v sebi nosijo intelektualni svet in ne boga ne nesmrtnosti ne smejo iskati zunaj sebe.
Prevod: Zdravko Kobe
Hegel/Hölderlin/Schelling: Najstarejši program nemškega idealizma, 1796/1798
Nazadnje ideja, ki združuje vse, ideja lepote, pri čemer je treba vzeti besedo v višjem platonskem smislu. Sedaj sem prepričan, da je najvišji akt uma, tisti, v katerem um zajame vse ideje, estetski akt in da sta resnica in dobrota pobrateni le v lepoti. – Filozof mora imeti prav toliko estetske moči kot pesnik. Ljudje brez estetskega čuta so naši filozofi črke. Filozofija duha je estetska filozofija. V ničemer ne moreš biti z duhom, celo o zgodovini ne moreš rezonirati z duhom – brez estetskega čuta. Tukaj bi moralo postati razvidno, kaj pravzaprav manjka ljudem, ki ne razumejo idej – in dovolj dobrosrčno priznajo, da jim je vse nejasno, brž ko se gre preko tabel in registrov.
Prevod: Zdravko Kobe
Hegel/Hölderlin/Schelling: Najstarejši program nemškega idealizma, 1796/1798
Poezija s tem prejme višje dostojanstvo, na koncu znova postane to, kar je bila na začetku – učiteljica človeštva; kajti filozofije, zgodovine ni več, edino pesniška umetnost bo preživela vse druge znanosti in umetnosti. Hkrati tako pogosto slišimo, da mora velika množica imeti neko čutno religijo. Ne le velika množica, tudi filozof jo potrebuje. Monoteizem uma in srca, politeizem upodobitvene moči in umetnosti, to je tisto, kar potrebujemo!
Prevod: Zdravko Kobe
Heglov citat, instalacija Josepha Kosutha Opisan ukrep (Beschriebene Maßnahme) na železniški postaji v Stuttgartu – že od leta 1993.
Izseki iz seminarske naloge Judith Butler z naslovom Apologija dvoumnosti (Vindicating Ambiguity). Študija »je«-ja v Heglovi logiki (A Study of the ›Is‹ in Hegel’s Logic, 1981) s komentarji Hansa-Georga Gadamerja.