Leta 2024 praznujemo 300. obletnico rojstva filozofa, ki morda kot še nihče drug v idejni zgodovini Zahoda ni pustil tako neizbrisljivih misli: Immanuela Kanta.
To, da boga nismo zmožni dokazati, nam daje svobodo vanj verjeti – ali pač ne (1781); bodimo pogumni, drznimo si razmišljati z lastnim razumom ali pa nas bodo vodili drugi (1784); sočlovek naj nam nikoli ni zgolj sredstvo, ampak zmeraj hkrati tudi cilj delovanja (1792), živimo naj v republikanskih državah, katerih meddržavne odnose bo urejala k večnemu miru usmerjena zveza narodov (1795).
Brez Kanta, prvega imena razsvetljenske filozofije, čeprav v svojem univerzalizmu sicer tudi ne brez napak, se na te vrednote vsaj od časa francoske revolucije naprej ne bi ne zmogli ne uspeli zanašati, kaj šele da bi se v današnjih premenah svetovnega reda zanje toliko bali. Sta posameznikovo dostojanstvo in svoboda, svetinji liberalnih demokracij, morda res le zahodni kaprici?
Brez razsvetljenstva v Evropi danes ne bi imeli ne enakopravnosti žensk niti z demokratičnimi ustavami urejenih družb. Razsvetljenstvo je Evropi tlakovalo pot, po kateri je civilizacijsko, kulturno in tehnološko neizmerno napredovala, a je njegova dolžnica še danes: ne samo da je njego na videz sijajni vzpon – ali vsaj v njegovem imenu – terjal veliko žrtev po vsem svetu, tudi samega razsvetljenstva še ni dosegla.
Morda ni naključje, da je Johann Wolfgang von Goethe, veliki nemški književnik in Kantov razsvetljenski sodobnik, čigar jezikovno-kulturni inštitut, torej Goethe-Institut, praznuje letos v Sloveniji 20. obletnico obstoja, sklenil svoje življenje z besedama »Več luči« (Mehr Licht).
