Brane Čop priporoča
Eine Geschichte des Windes

Ladijski dnevnik puškarja. Že s haptičnega vidika se je Schrottovemu starinskemu potopisu in karikirajočemu razvojnemu romanu obenem sila težko upreti. Peter-Andreas Hassiepen se je pri oblikovanju knjige potrudil, da je delu vdahnil čar knjigoveške umetelnosti 16. stoletja. Nemški kanonir Hannes iz Aachna prihaja do besede v osrednjih poglavjih, in to brez prave izobrazbe in brez dlake na jeziku, pa tudi Schrott sam se pojavlja kot prvoosebni pripovedovalec, saj je Hannesove plovbe okoli sveta delno ponovil tudi sam. Jezik je arhaičen in izumetničen, zahteva vso bralčevo pozornost in navdušuje s slikovitimi podrobnostmi.

Vlivanje topov, kaznovanje na krovu, lakota in obup sredi Pacifika se prepričljivo nizajo pred bralčevim očesom. Magellanovo obplutje sveta pred skoraj natančno 500 leti ni več skrivnost, preganjanje časa in razdelitev časa na velikih jadrnicah pa še vedno. Hannes se vrne kot eden od samo osemnajstih preživelih s prvega popotovanja in se nato udeleži še dveh. Na tretjem zaradi čiste razposajenosti umre na Velikonočnem otoku, kjer je pred tem svojo življenjsko zgodbo dal napisati na bananine liste. Oceanske širjave kot Schrottova priljubljena tema, baročno ozaljšana.


Carl Hanser Verlag