Svoboda, ideje in telo Ženski pevski zbor v Parizu
Svoboda gibanja in telesnega izražanja sta pogoj za svobodo izražanja. Slovenski ženski pevski zbor Kombinat je Parižanom* pokazal, da je petje na javnih mestih oblika resnično kulturnega protesta.
Svoboda gibanja in telesnega izražanja sta pogoj za svobodo izražanja. Slovenski ženski pevski zbor Kombinat je Parižanom* pokazal, da je petje na javnih mestih oblika resnično kulturnega protesta.
Mériam Korichi
Prostega pretoka idej ni brez prostega gibanja teles, ki so sposobna prenašati ideje in jih tudi zmorejo prosto izraziti. Različne načine izražanja idej je treba še naprej raziskovati tudi danes, celo in še zlasti v obdobju preobilice digitalnega komuniciranja. Načini izražanja idej in izkustvo njihove mnogoterosti ter mnogoterega sveta v osrčju Evrope bi morali namreč postati predmet izkušnje dejanske soprisotnosti. Ob praktičnem vprašanju izkušnje svobode posameznikov, zahtevanja svobode in varovanja svobode v današnji Evropi ima zato velik pomen tudi področje upodabljanja in živih predstav, ki kažejo, kaj vse zmorejo posamezna telesa na javnih mestih in kako lahko telesni izraz, kot je petje, zbudi pozornost javnosti in ji pokaže dejansko moč posameznikov kot enega od virov, ki so se vedno pripravljeni upreti zlorabi in zahtevam oblasti, zlasti politične in institucionalne, ter proti omejevanju dostopa in prostega zavzemanja javnih površin v sodobnih krajih in mestih.
Zahtevanje svobode ali svobodnega prostora
Petdeseta obletnica dogodkov, ki so se odvijali maja 1968, se je izkazala kot odlična priložnost, da se ta zahteva udejanji junija 2018 v Parizu v okviru projekta Freiraum, ki ga izvajata Goethe-Institut Paris in Goethe-Institut Ljubljana v sodelovanju prvi z Mériam Korichi, avtorico serije Nuits de la philosophie (Noči filozofije) in drugi z Majo Žiberna, slovensko novinarko in članico ženskega pevskega zbora Kombinat. Tako se je porodila zamisel, da bi ta ženski zbor povabili, naj nastopijo na ulicah Pariza in se tako na edinstven in spontan način srečajo s Parižani. Petdeset let po maju ‘68 je bila to priložnost za doživeto in občuteno upodobitev sodobnega konteksta, nemirne Evrope, ki je pod različnimi pritiski: gospodarskimi, družbenimi, migracijskimi, nacional(ističn)imi!, in ki trenutno ne uživa tako visokega ugleda, kot bi ga lahko imela.
Zbor, ki je bil uradno ustanovljen 27. aprila 2008, že sam po sebi uteleša raznolikost in moč zahtev ženske civilne družbe. Članice zbora prihajajo z vse države in opravljajo različne poklice – so učiteljice v osnovnih in srednjih šolah, odvetnice, socialne delavke, arheologinje, biologinje, tajnice, računovodkinje, študentke, novinarke, ekonomistke, znanstvenice … Zbor poustvarja politične in revolucionarne pesmi, pesmi odpora in zahtevanja iz različnih držav, v izvirnih jezikih ter na ta način podoživljajo zgodovino svoje države v duhu bratstva z boji in upori v drugih državah sveta.
Alain Badiou je maj ’68 opisal z metaforo, “večglasni, pogosto razglašen zbor, ne pa uglašen zbor solističnih pevcev”, mi pa smo v današnji Pariz želeli pripeljati ta zbor žensk iz Slovenije, da bi popolnoma enoglasno zapel, v Parizu, ki je še vedno zalo zaščiten in poln zgodovine, prav na stičišču spomina na dogodke 20. stoletja in preobratov, zahtev 21. stoletja
Obisk XVI. pariškega okrožja
Za nastope ženskega pevskega zbora Kombinat je bilo izbrano 16. okrožje. Zakaj? S to odločitvijo smo se lahko na poseben način poklonili petdesetletnici maja '68, čeprav smo se odmaknili od običajnih krajev obeleževanja spomina nanj (levi breg, latinska četrt), s čimer smo želeli spodbuditi bolj neposredno preizpraševanje aktualnih družbenih in političnih okoliščin. Pravzaprav je imelo 16. okrožje pri dogajanju maja ’68 majhno, celo neznatno vlogo. Seveda, 7. maja 1968 je velik sprevod študentov s trga Denfert-Rochereau odkorakal do levega brega, se nato izognil vladne palače Bourbon (oblast je na ulici!) in na začudenje prebivalcev krenil na Elizejske poljane z rdečimi in črnimi zastavami na čelu ter se ob prepevanju Internacionale z dvignjeno pestjo poklonil neznanemu vojaku pri Slavoloku zmage. Vendar glavno dogajanje v resnici nikoli ni preseglo območja okrog trga Étoile. 16. okrožje je ostalo nenavadno mirno, vzdušje je dajalo vtis majhnega podeželskega mesta v avgustu, kot lahko preberemo v pričevanjih iz tistega časa. Edina zgradba v 16. okrožju, ki je bila maja 1968 zasedena, je bila na naslovu avenija Iéna 60a, kjer je imela takrat sedež Francoska nogometna zveza, katere stanovalci so bili veliko bolj medli in brez dvoma manj zavzeti kot njihovi someščani študentje in delavci, šlo je za ljubiteljske nogometaše. Kako pa je danes? Mar sodobni preobrati, krize in nemiri zdaj v času globalizacije ne pestijo ravno te četrti? Goethe-Institut Paris, pobudnik projekta Freiraum ima sedež prav na aveniji Iéna, na številki 17, v 16. okrožju, kjer je bil tudi zaključek načrtovanega obiska Kombinatk v Parizu leta 2018.
Die Freiheitsflamme (Flamme de la Liberté) bietet eine ideale Kulisse für internationale Befreiungslieder des Chors Kombinat
Ženski pevski zbor Kombinat, od trga Trocadéro do avenije Iéna
16. junija 2018 je zbor Kombinat na treh glavnih postankih na predvideni poti po pariškem 16. okrožju zapel okrog petnajst pesmi. Prvi postanek je bil na trgu Trocadéro oziroma na Ploščadi človekovih pravic in svoboščin. Zbor je ob 16h prispel na Trocadéro, se spoprijateljil zagovorniki človekovih pravic iz Toga, ki so bili tam zbrani v večjem številu in so odstopili svoje mikrofone, da bi napovedali improvizirani nastop zbora Kombinat, ki je obkrožen s toškimi aktivisti in zagovorniki človekovih pravic ter z Eifflovim stolpom v ozadju zapel štiri revolucionarne pesmi, med drugim Power to the people in Noi vogliamo l’uguaglianza, s čimer je pritegnil vso pozornost tako mimoidočih kot skupin, ki so že stale na ploščadi Trocadéro.
Palača Galliera: spopad modne revolucije in revolucionarnih politik
Nato se je zbor odpravil naprej do drugega postanka v parku ob palači Galliera, ki so ga z navdušenjem pričakovali pariški občinski uslužbenci. Posamezniki in skupine v parku oziroma na poti tja so presenečeni spremljali nastop zbora, ki so ga sicer toplo sprejeli in na koncu celo zapeli z njim, med drugim tudi pesem Bella ciao. Park ob palači Galliera je bil za nastop izbran, ker gre za javno mesto, ki pa ni tako čislano kot sama palača, v kateri je danes sedež muzeja mode. Prav v tistih dneh je muzej gostil razstavo, posvečeno modnemu oblikovalcu Martinu Margieli, ki zadnjih dvajset let velja za revolucionarja v svetu mode. Posrečeno in zelo obetavno se nam je zdelo te teme povezati z ženskim zborom, ki poje revolucionarne politične pesmi.
Trg Združenih držav Amerike: enakost spolov
Po sprehodu v bližini mostu Alma, kjer se je zbor odločil za spontan nastop in zapel pesem Grândola, Vila Morena pred mimoidočimi in turisti, ki so se kot romarji zgrinjali na kraj tragične nesreče Princese Diane in so bili nad petjem presunjeni, presenečeni in navdušeni, nato pa se je zbor odpravil proti trgu ZDA kot tretji postaji sprehoda. Spomenik na trgu obeležuje vstop ZDA v 1. sv. vojno, ki je sovpadal z začetki Sovjetske zveze. Tudi okolica tega kraja ima pomembno sporočilno vrednost: za postanek na tem mestu smo se odločili, ker imajo tam sedež veleposlaništva nekaterih arabskih držav ali držav z uradno islamsko veroizpovedjo, npr. Egipta in Irana. Odzvanjanje revolucionarnih pesmi v bližini teh institucij je porajalo vprašanja o političnem in družbenem položaju žensk v družbi z močnimi tradicionalističnimi in verskimi silami ter seveda na splošno tudi v naši sodobni zahodni družbi, v kateri so boj proti podrejenosti ter prizadevanja za emancipacijo in neodvisnost žensk ter za enako obravnavo žensk in moških še kako aktualne teme. Zbor je na trgu ZDA zapel štiri revolucionarne pesmi, med drugim Bandiera rossa in Internacionalo, ki jo je izvedel v francoščini.
Goethe-Institut Paris: revolucionarne pesmi med Parizom, Ljubljano in Istanbulom
Obisk smo sklenili nekaj sto metrov stran, na naslovu avenija Iéna 17, kjer ima sedež Goethe-Institut Paris. Na dvorišču inštituta je imel zbor Kombinat pod kostanjevo krošnjo sklepni nastop pred poslušalci, ki so prišli poslušat revolucionarne pesmi, med njimi tudi tisto, ki so jo peli demonstranti, ko so leta 2013 zasedli Park Gezi v Istanbulu.