Ilona Burka priporoča
Elektrische Fische

Romanu Susan Kreller je pravzaprav potovanje mlade Emme v svet odraslih in vpogled v njen čustveni svet. Ob pripovedovanju 15-letne Emme se bralke in bralci skupaj z njeno mamo, starejšim bratom in mlajšo sestro preselijo iz irskega Dublina v Nemčijo, kjer želi družina začeti na novo. V novi deželi je vse tuje, nič ni več, kot je bilo. Jezik, kultura in navade so tuje, celo morje je tuje. Nihče izmed njih ni srečen, vsi v sebi nosijo tiho bolečino, s katero se soočajo vsak zase.

 

Emma se zelo dobro razume z Levinom, svojim sošolcem in najboljšim prijateljem, in zdi se, kot bi se razumela brez besed. Počasi in ne da bi opazila, drug drugemu prirasteta k srcu. S to slutnjo se spremeni tudi okolica, odene se v nove barve, vzdušje doma je prijetnejše, vse več je govora o dobrih plateh, pa tudi ljudje se zdijo prijaznejši. Vseeno vidi Emma edino rešitev za svoje probleme in domotožje v begu in vrnitvi na Irsko. Na začetku je to le misel, pozneje se razvije v pravcat načrt. Toda nekaj Emmo vseeno odvrača od bega, pričenja razumeti, da tudi tega kraja in teh ljudi vendarle ne bi rada zapustila.

 

Bralke in bralci podoživijo Emmino iskanje same sebe in njene pripadnosti, vprašanja o domovini, opuščanje starega in sprejemanje novega – vse to se zgodi harmonično, preprosto, brez patosa in preobilice besed, brez olepševanja misli, občutkov in razmislekov protagonistke v tej situaciji. Tu in tam trpimo med branjem tudi mi. Emma za svoja leta zavidljivo dobro pozna človeško naravo; opazuje, razume, ne sodi, ne išče prepira. Avtorica zavestno uporablja malo dialogov, namesto tega spretno ustvari like in vzdušje, ki dovoljujejo, da odkrivamo, čutimo in nato razumemo – včasih šele veliko pozneje, saj to ni knjiga, ki se konča s tem, ko jo zapremo.
Carlsen Verlag